Vodne postelje so bile patentirane s strani Dr. Williama Hooperja v letu 1883. Sprva patent vodnih postelj ni bil ekonomsko uspešen, ker ni zadrževal vode in ni imel nadzora nad temperaturo. Tako je patent vodne postelje popravil in posodobil Charles Hall. Leta 1968 je namreč odpravil Hooperjeve vodne postelje. Sestava vodnih postelj se je skozi različna obdobja spreminjala. Tako je bila prvotno sestavljena iz trdega okvirja in enega vodnega jedra, kar je vodilo do tresenja v primeri premika, postelja je bila pretoga. Naslednji poskus izboljšanja lastnosti je bil s pomočjo dveh vodnih jeder, varnostnega bazena in penastega mehkega ogrodja.
Pri modernih vodnih posteljah vsebujejo vodna jedra posebno tkanino s katero dušijo energijo valovanja. Dodatne lastnosti so posebni sloji tkanine v ledvenem predelu, ki omogočajo tudi težjim osebam pravilno lego. Za pravilno temperaturo v vodnih posteljah skrbi poseben keramični termostat, ki ima komaj merljiv nivo magnetnega sevanja. Vodne postelje imajo težo od 500 do 600 kg spodaj pa je poseben podstavek, ki omogoča pravilno razporeditev teže. Jedro vodne postelje je visoko približno 20 centimetrov, da se telesu lahko popolnoma prilagodi. Jedro vodne postelje lahko načeloma vgradimo v klasično posteljno ogrodje.
Vodne postelje imajo sicer nekatere prednosti in nekatere slabosti. Prednosti so predvsem dolga življenjska doba, možnost preprostega nastavljanja trdote z dodajanjem količine vode. Vodne postelje so primerne za astmatike, alergike in za ljudi s težavami v hrbtenici. Postelja je zanimiva tudi za tiste, ki jih rado zebe v postelji je pa seveda občutek spanja na vodi nekaj posebnega kot spanje in sanjanje na klasični vzmetnici.
Ni komentarjev:
Objavite komentar